Končno je bil podan znak za vstop in razdeljene skupine so poskakale v modro hladno morje, ki je imelo le 10 stopinj.

Sledi spust ob vrvi do razbitine. Svet tišine, ki ga zmoti rezek zvok izdihanih mehurčkov in igra svetlobe, nam razkrije že na 15 metrih senco podobe podvodnega velikana. Vidljivost je približno 10 metrov, kar ni slabo, vendar 106 metrov dolgo ladjo si lahko ogledamo le po delih. Spustimo se do ograje, kjer je bila navezana vrv in tam nas pričaka velika škarpena, ki začudeno zre v nas in se nas nikakor ne boji. Poznavalci razbitine pravijo, da je ta že stalnica in da jih vedno pozdravi.

Spustimo se do jambora na krmi, vendar je globje od 36 metrov vidljivost slabša, zato se nekako po sredini na bok prevrnjene ladje odpravimo proti kabinskemu delu na sredini. Velik poraščen dimnik nam pove, da se približujemo sredini. Okoli nas je polno mrež, ki so jih na razbitino po nesreči zapeli ribiči, a izstopajo debele vrvi, skripci, ki so držale rešilne čolne in danes ležijo na samem dnu.

Ladja je zelo lepo ohranjena. Čeprav je bila potopljena 1982 leta, se na njej vidi, da ni imela veliko obiskovalcev. Pogled skozi okno s pomočjo močnih podvodnih luči nam tiho razkriva notranjost. Vstop v ladjo je prepovedan, vendar je že pogled skozi okno dovolj čaroben. Videle so se rdeče jakne vetrovke, ki so visele le nekaj metrov v notranjosti in kosi pohištva, ki še niso strohneli. Na 32 metrih globine se lepo vidijo stopnice, ki vodijo v tovorni del. Spustimo se vanj, kjer se vidne kamnite plošče, ki jih je prevažala ladja. Baje naj bi na ladji med tovorom bile tudi velike količine lesa iz mahagonija, katerega pa so si nabrali po površini domačini, ki so ga porabili za razne izgradnje.

Prednji jambor je prepleten z mrežami, ki vihravo plapolajo v rahlem toku. Na premcu se vidi debela sidrna veriga in ob njej nas preseneti velik kovač, čudovita riba, ki je redko videna, a žal prehitra za naš objektiv.

V 35 minuti potopa se obrnemo in po zgornjem levem robu ladje zapustimo premec. Plavamo skozi čudovite jate rib (menole), ki se podijo okoli nas in na zgornjem robu na 28 metrih opazimo izza jeklene pločevine velikega jastoga, ki dobesedno pridrvi na plan ter opazuje naše luči in zvoke mehurčkov. Poslovimo se od njega in se še zadnjič ozremo proti kabinskemu delu, pri katerem skozi okno zanimivo binglja velik Spirograf, vendar je bila voda prekalna za lepo fotografijo. V 50 minuti potopa pričnemo dvig iz ladje in pred nami zagledamo že ostale skupine, ki delajo varnostni postanek. Podvodni računalnik nas opozori, da je čas, da naš prvi plin obogaten s 30% kisikom (nitrox 30), zamenjamo na predvideni globini za še bolj bogato mešanico s 50% kisikom, ki nam omogoči, da bo naš postanek pred vrnitvijo na ladjo le še 19 minut.

Nekateri smo lebdeli okoli vrvi, drugi so viseli na njej, vsi pa smo zadovoljni na obrazih čakali še zadnje minute pred dvigom na ladjo. Voda nas je ohladila, saj se človek v vodi ohladi 25-krat hitreje kot na površini, pa vendar je bilo kljub mrazu zelo lep potop in z veseljem bi ga ponovili. Celoten potop je trajal 80 minut in maksimalna globina je bila 36,5 metrov globine.

Po vrnitvi na ladjo nas je pričakal topel čaj in seveda polno zgodb, ki si jih izmenjamo potapljači po čudovitem potopu. Sonce, topel avtomobil in dober topel obrok pa je zaključil še en čudovit in nepozaben dan.