Pot se spušča in pod seboj opazimo lepe podvodne uvale, ki nakazujejo prehod v steno. Ta del le hitro preletimo in se mu posvetimo ob vrnitvi. Po nekaj metrih opazimo čarobno steno pod nami in najlepši je zgornji del do 18 metrov. Nikar ne hitite v globino, saj se vam nikamor ne mudi. Stena je v zgornjem delu polna lukenj in žlebov, žal pa v njih dostikrat ni nič zanimivega razen lepega reliefa, včasih se najde le kakšna škrpena. Vrh stene je na približno 5-10 metrih.

Vkolikor plavate po 18 metrih, boste presenečeni zagledali podvodnega avstrijskega policaja (maketo, ki se uporablja v cestnem prometu), ki označuje mejo 18 metrov in nosi napis Radar. Malo pred njem se nahaja tudi spominska plošča preminulemu potapljaču in kip Sv. Marije. Na tem mestu, v kolikor vam kategorija in izkušnje dovolijo, se lahko poglobite do dna stene, ki vas popelje do 30 metrov. Malo naprej po pesku je pred vami majhen vhod v jamo in velik železen kotel. Stena se poglobi do 42 metrov in rahlo zavije v globino. Ta del preletimo in ko se podvodni rt zopet poravna, naletimo na sipine, ki sekajo steno. Tukaj opazimo na dnu označene vrvi, ki napeljujejo na predviden obrat nazaj in dvig na rob stene. Ta del potopa je ponavadi najbolj zanimiv, saj se nahajamo v steni nekje na sredi velikega zaliva, zato ni izjema če se nad vami pojavi kakšno plovilo, ki pluje v zaliv na pomol ali privez. Počasi se dvigujete in na zgornjem robu stene imate občutek, da ste prišli na planoto, podobno velikemu peščenemu nogometnemu igrišču, kjer se okoli vas podijo in mrgolijo različne jate rib. Brancini, orade, zobatci, lice, ob veliko sreče pa se tukaj pripeljejo tudi delfini, ki jih opazijo nekajkrat na leto in razveseljijo kopalce tudi na plaži.
Zgornji rob stene je tukaj nekje 10-12 metrov in počasi zavijemo desno v smeri vrnitve. Sledimo dnu in se vračamo po 5-8 metrov ter se malo oddaljimo od zgornjega roba stene v notranjost. Na tem mestu so nam že večkrat pozirale razigrane hobotnice. Na rumenih žveplenkah pa se dostikrat opazi tudi rumene morske konjičke.
Med plavanjem po 5-8 metrih globine še zadnjič preletite rob stene. Ob dobri vidljivosti, ki je tukaj pogosta, več kot 10 metrov, je to čudovit občutek, saj se vam zdi, da letite kot ptica nad mogočno steno pod vami. Vidljivost je tukaj zelo različna od 10 do 20 metrov, odvisno od števila obiskovalcev pred vami in toka, ki ponavadi malo vleče desno v steno. Zavijete levo in se vračate po 5 metrih. Ta del poti je zelo zanimiv za tiste, ki radi opazujete drobne živali, predvsem razne polžke in rake. Plavajte naprej, dokler pred seboj ne zagledate velikega kupa kamenja, ki vam pokaže izhod.
Ta lokacija je zelo primerna tudi za nočne potope, saj ima lahek dostop in nočnega življenja nikoli ne manjka. Stena in dno je ponoči polna plenilcev, ki so se v svoji barvitosti prišli bahati nad greben in si privočiti svoj obed.
Potop med stenama (pod cerkvico) ni omembe vreden, saj naletite le na veliko podvodno cev, prod in mulj in nekaj večjih kamnov. Lepše se je podati v steno. Obe steni sta čudoviti in vredni ogleda. Desna je malo manj zahtevna, a zato mogoče bolj atraktivna, leva pa zahteva že nekaj izkušenj in veliko mero pozornosti.
Na teh grebenih vam ni nikoli dolgčas, saj imate občutek, da je vsako uro nekaj drugače. Drugačna svetloba, življenje, kakor bi se po mestnem vrvežu sprehajali ob različnih urah. Nepopisno lepi so tukaj tudi nočni potopi, polni raznih barv in življenja. Na sam rt, ponavadi vsako leto priplavajo tudi delfini.
Sv. Marina je polotok z strmimi stenami zelo blizu obale, zato v okolici rta ni primerno za sidranje, je pa malo naprej lep zaliv in velik pomol. Kljub veliko obiskovalcev med sezono je v vodi dosti življenja in vedno znova sem presenečen nad lepoto čudovitih grebenov v Sv. Marini.

Prihodnjič: Potopljena ladja Lina