Grška potopljena ladja - Peltastis  
 

V snežnem viharju, ki je v poznih nočnih urah 7. januarja 1968 zajel Crikvenico, je 60 metrov dolgo grško ladjo Peltastis odneslo iz sidrišča, saj so sidra na muljastem dnu popustila. Močnemu vetru in razburkanemu morju niso bili kos močni ladijski motorji, zato je ladjo počasi odnašalo proti strmi kamniti obali otoka Krk med Šilom in zalivom Soline. Ladja je ob udarcu v jutranji urah potonila pravokotno na obalo. Od dvanajstih članov posadke se jih je rešilo le štiri. Sedem trupel so našli v naslednjih dneh, kapitana pa so odkrili malo kasneje, šele ob potopu na poveljniškem mostu.

Srhljiva zgodba, podrobnosti, ki so znane vsem potapljačem, pa nas popeljejo na obisk ladje na točno njeno obletnico potopa.

Mrzlo, a sončno jutro ... peljemo se proti mestu potopa in vsi polni pričakovanj. Upali smo na dobro vidljivost, saj je dostikrat zaradi toka vidljivost le dobrih 10 metrov, globlje pa tudi manj.

Pripravil: Peter
 
 
 

Spustimo se pod gladino in že z vrha se je videla celotna ladja. Taka vidljivost je redka. Ustavimo se pri prednjem jamboru, na globini dobrih 8 metrov in okoli nas se prerivajo srebrne jate rib, ki obkrožajo oba jambora. Spustimo se preko levega boka na dno, kjer se na zadnji tretjini lepo vidi luknja, skozi katero je v strojnico vdrla voda. Škarpene so dobro zastražile svoj vhod. Zaplavamo proti mogočnemu vijaku na 33 metrih in malo naprej pozdravimo starega jastoga, ki se sramežljivo skriva. Dvignemo se preko roba krova in se spustimo v notranji tovorni del, ki je dobro odprt, tako da je vstop popolnoma varen. Tovorni prostor je prazen, les je izplaval, nekaj ga je strohnelo, tako da je v notranjosti mulj in sem ter tja kakšna riba. Občutek potepanja izpod mogočne konstrukcije pa je čudovito. Zakrožimo po tovornem prostoru in se počasi dvignemo do kabine. Okrog kabine ima značilen pokriti prehod, po katerem je vredno zaplavati. Potujemo kot po hodniku in skozi velike odprtine gledamo v modrino zunaj ladje. Pozorni smo na lestvi, ki peljeta v zgornji del, da se ne zapletemo. Skozi vrata lepo vidimo kabino, v katero skozi okna prodira modra svetloba, ki notranjosti podaja praznični pridih. Na levem boku opazimo spominsko tablo, ki so jo postavili preminulemu potapljaču, ki se je ponesrečil v strojnici. Vstop v ladjo je privlačen, vendar nevaren, saj je v notranjosti polno mulja, zato morate obvezno imeti vrv. V notranjosti so prehodni vsi prostori, vendar ne hodite vanjo. Dvignemo se nad kabino, kjer je na vrhu terasa z ograjo. Naslonimo se na ograjo in opazujemo ladjo pod nami, tovorni del, oba jambora jate rib in naše mehurčke, ki pronicajo iz notranjosti. Na vrhu za nami je dimnik, ki še vedno mogočno stoji.


Preletimo še zadnjič ladjo in se pri prednjem jamboru počasi dvignemo. Jambor je lepo porasel in na vrhu obeh jamborjev sta pritrjeni močni vrvi, da se lahko na nanju privežejo barke, nam pa pri dvigu koristijo, da naredimo varnostni postanek.


Ladja je v zelo lepem stanju in slovi kot ena izmed najlepši razbitin, zato je tudi zelo obiskana v vseh letnih časih. Čeprav je le dobrih 50 metrov od obale, pa so le-te prestrme, da bi bila dostopna iz obale. Nanjo smo se pripeljali iz mesta Šilo, do katerega je le 5 minut vožnje.

Naš potop je bil čudovit in še toliko bolj nam bo ostal v spominu, saj je bil ravno na obletnico potopa ladje, razsvetlila pa jo je močna sončna svetloba, ki je ob odlični vidljivosti svetila po palubi.


 

Prihodnjič:

Reportaža iz prvomajskega potapljanja na otoku Cres

 
Alaris d.o.o., Topniška 14, SI 1000 Ljubljana, e-mail: alaris@alaris.si, GSM: +386 (0)31 30 30 86