Naša ladja ťIvanaŤ, ki je premagovala močan jugo, se je ustavila. To je bil znak, da smo prispeli in da se lahko podamo na dobro planiran tehničen potop. Vsak je imel dvojne jeklenke na hrbtu, v katerih je bila pripravljena posebna mešanica kisika, helija in zraka, na levem boku pa nam je visela jeklenka z 50% kisika, ki smo jo potrebovali za krajši dekompresijski čas in varnejšo vrnitev.

V globino smo se spustili ob vrvi, ki jo je nategoval močan tok. Po nekajminutnem spustu v modro smo opazili obrise ladje in velik dimnik, ki je razdeljeval ladjo na dva dela. Ta dan smo imeli planiran potop na premec, naslednji dan pa smo potop ponovili in si ogledali še krmo.
Zaplavali smo proti kabini in okoli nas so plavale lepe jate sardel. Spustili smo se prav do spodnjega roba premca na 60 metrih in opazili lepega kovača, ki je lebdel nad veliko vijolično gorgonjo. Stal je na mestu in nas opazoval. Ogledovali smo si ribe in rastline in videlo se je, da ladja ni pogosto obiskana, saj je še vedno v dobrem stanju, ker se nahaja pod 40 metri, ki so rekreativna meja potapljanja.

Zaplavali smo na desnem boku v veliko odprtino, ki jo je naredila mina, in se skozi njo počasi dvignili med mrežami, ki so močno prepletale ta del ladje na spodnjo palubo. Sledil je le še kratek sprehod okoli kabine in že smo morali v 22 minuti zapustiti ladjo.

Počasen dvig in postanki na različnih globinah so nas pripeljali na globino 21 metrov, kjer smo uporabili bočno jeklenko in ugotovili, da je pretrgana vrv, po kateri smo se spustili. Izvlekli smo boje in jih spustili na površino. Počasi smo se dvigovali ob vrvi, ki je bila navezana na bojo, tok pa nas je močno odnašal. Ladja na površini nam je sledila, mi pa smo zadovoljni pokukali na površino. Potop je trajal 63 minut, od tega le 22 minut na ladji. Morje se je medtem malo umirilo, mi pa smo neučakani že planirali nedeljski potop na krmo ladje Vis.

Naslednji dan je bilo morje mirno in vreme čudovito. Imeli smo le nekaj težav, saj ladja ni bila označena, ker je prejšnji dan pretrgalo vrvi. Hitro smo napeljali nove in se spustili na krmo, kjer nas je zopet pričakal kovač. Rib je bilo še več kot prejšnji dan in tudi videli smo več. Pogledali smo si strojnico, kopalno kad, zadnji tovorni prostor, propeler in kukali smo skozi okna ter line. Velik ugor varuje svoj teritorij in ob preletu nad palubo se je od nas poslovil tudi velik jastog. Sledile so procedure dviga, podobne prejšnjemu dnevu, vendar z večjim nasmehom in zadovoljstvom, saj smo naredili dva čudovita potopa.

Ladja nas je tako očarala, da se bomo na njo v kratkem še vrnili.