Ko se počasi približam jati, me pustijo plavati tako blizu, da me preleti srh. Prejšnjič so ves potop plavali nad mano, sedaj pa se vozijo mimo mene in me le nemo opazujejo. Enkrat v eno, drugič v drugo stran in nič jih ne zmoti. Moj sopotapljač Grega je prav tako navdušen. Včasih se oddalji od skupine, ki jo vodi odlični Jonny, in se mi pridruži na solo foto ekskurziji, ko mi pomaga iskati teme za fotografiranje.

Jonny nas spremlja na vseh potopih. Poznam ga že nekaj let in v celoti mu zaupam. Pokazal mi je že veliko podvodnega sveta na Filipinih, najbolj ponosen pa je, ko najde pigmejske morske konjičke, ki bi običajnemu potapljaču ostali za vedno skriti. V tem je res mojster. Pozna pa tudi lokacije, kakršna je ta, blizu otoka Balicasag v Boholskem morju, kjer so velike stvari, napoleoni, želve in tune.

Ta potop sem izbral kot zadnji na naši poti, katero smo pričeli na severuzahodu Cebuja. Potapljaško pot smo nadaljevali proti jugu, mimo Negrosa, v smeri Mindanaua, proti otoku Apo, ki je vrhunec eksotike nad in pod vodo. Vsekakor si zasluži najboljšo oceno, ki mu jo dajejo tudi priznani ocenjevalci potopov. Morje je tukaj izredno bogato, saj se vode pretakajo iz Pacifika proti Indoneziji. Februarja se vrnem, tudi na Apo in tudi na Balicasag, ki me vedno navdihne in mi da vedeti, da se moram vrniti, če želim z veseljem živeti pod vodo. Eni to pač moramo.