17 NM - Zadar

O sami zgodovini otoka je težko napisati veliko. Prva omemba otoka je iz leta 1421 z imenom Suiran. Pripadal je zadarski plemiški družini Fanfonga, ki je na njem leta 1746 zgradila baročno palačo. Otok je večinoma poraščen. Domačini so se ukvarjali z poljedelstvom in ribolovom. No otoku so gojili oljke iz katerih so pridelovali olje. Otok je ime dobil po zvereh, ki naj bi prebivale na otoku. Med njimi je bilo tudi veliko kač. Danes pa težko na otoku še srečamo kakšno.

Zverinac ni otok, ki bi se ponašal s kakšnimi posebnostmi. Novo zgrajena riva omogoča pristajanje trajektu in nudi zaščito petim ali šestim večjim plovilom, ki se lahko privežejo bočno. Za valobranom pa lahko zavetrje poišče se 10 manjših plovil. Tik ob luki se nahaja edina restavracija na otoku, ki se seveda tako kot otok in luka imenuje Zverinac. Bife vodi prijazna družina, ki postreže z dobro pripravljeno hrano.
V majhni trgovini, ki je odprta vedno, kadar lastnica nima bolj pomembnega dela, kot je na primer opazovanje prihoda trajekta, ali pa kake barke, se boste lahko oskrbeli z najnujnejšimi potrebščinami.
V luki je tudi majhna zanemarjena čakalnica za potnike ki čakajo na trajekt. Ker je otok majhen in imajo skoraj vse hiše pogled na luko, ne vem če je kdaj služila svojemu namenu.
Domačini na otoku so se v preteklosti ukvarjali predvsem s poljedelstvom. Gojili so oljke in pridelovali olje. V luki je tako še vedno prostor, ki ga imenujejo Oljarna, s prešo v kateri stiskajo olje.
Na severnem delu luke, se pot začne dvigovati. Ob ozki cesti so hiše, ki danes večinoma služijo kot vikendi ali pa apartmaji. Domačinov je na otoku le nekaj več kot 50. Na levi strani stoji stara domačija z neurejenim dvoriščem, na katerem stoji nekaj starih kmetijskih strojev.
Ko se povzpnemo po klancu pridemo do balinišča in vaške cerkve. Za cerkvijo se odpre široko polje, ki je bilo včasih obdelano, sedaj pa razen manjših delov večinoma zaraščeno. Če nadaljujemo po poti proti najvišji točki otoka, ne moremo zgrešiti majhnega pokopališča, za katerim, pa je le še zaraščen gozd. Ob robu vodi pot. Po le nekaj metrih pa se že odpre pogled proti otoku Tunu in Ugljanu v jasnem vremenu pa se vidi tudi celina z Zadarjem.
Otok ima zelo strme obale in nima večjih plaž. Je majhen redko poseljen in na njemu ni nikoli veliko turistov. Večina navtikov ga zgreši in pluje mimo. Če imate čas si le vzemite dan časa in uživajte v miru majhne obmorske vasi.